V možganih, srcu in nasploh po celm telesu te spreleteva občutk ''jebe se men za svet'', celice se odpirajo ena za drugo. Prve zaradi navidezne sreče, druge zaradi depresivnih spoznanj. Jokaš, počasi, solzo za solzo. nihče ne ve in ne vidi.
Ekran pred tabo je bližje in bližje, besede prihajajo in izginjajo. So sploh besede? so samo prazne lupine? Kakorkoli... jz sm ena izmed njih, prazna lupina.
Ne veš kaj boš naslednji dan.
Vseeno je. Jz sm se že zdavnaj predala.